Aachen
Kremne rezine za pohodništvo
Ko je cesar Benediktu Anianskemu leta 814 naročil, naj izbere območje za ustanovitev samostana, je izbral kremno torto: območje Kornelimünstra na sotočju rek Inde in Iter je ponudilo privlačne temelje za zagotovitev prihodnjega dohodka opatije. Tu se je začelo obilje gozdov, uporabnih rek in rudišč. Na srečo so Rimljani vse to že izkoristili, obdelovali pokrajino in postavili zgodnjo mrežo poti.
Danes je dolina Iter smetana pridelka za pohodništvo in naravo. Na idiličnih poteh odkrivamo prosto tekoči potok, se sprehodimo po bujnih travnikih in skozi grmovje. Z višin doline uživamo v daljnosežnem razgledu na rahlo valovito pašno in živo mejo pokrajine Münsterländchen in se dotaknemo obrobja Walheima.
Tihi, oddaljeni naravni rezervat komaj nakazuje, da so kladiva tu vrgla v času zgodnje industrializacije. Ko se je železarska industrija Eifel razvila v zibelko industrializacije, so v dolini Iter v 1780-ih zgradili tudi železarno in mlin za kladivo. Na obrobju naselij so izdelovali lopate, pluge, lonce, peči in valje. Osnove so bile na voljo neposredno na kraju samem: železova ruda je prišla iz sosednjega rudnika, oglje iz okoliških gozdov je napajalo plavž, Iter pa je mlinsko kolo upravljal s kladivom, ki je železne plošče oblikoval v pločevino. Plavž Schmithof je bil s svojimi 10 metri najvišji in najbolj produktiven daleč naokoli. Kompleks stavb železarne, ki se nahaja gorvodno, se je ohranil do danes. Na pohodu gremo mimo kladivnega mlina, stavbe ne obstajajo več, vendar vlažna depresija "Die Pletsch" predlaga nekdanji mlinski ribnik.
Na poti lahko najdete tudi druge lokacije mlinov. Na mostu na začetku pohoda, kjer se Iter izliva v Inde, je stal mlin za zlato, tukaj naj bi se preizkusili v sledenju zlata. Viadukt Vennbahn visoko na 22 metrih se razteza čez Iterbach od leta 1885.
